Danes je težko reči, ali je kamnoseštvo umetnost ali obrt, saj se zdi, da se pri obdelovanju kamna oboje precej prepleta. V preteklosti, ko je bilo kamnoseštvo v svojem polnem zamahu, pa teh težav zagotovo ni bilo.
Obdelovanje kamna se je, kot pove že samo ime, pričelo v kameni dobi. Takrat je bilo obdelovanje kamna zagotovo bolj obrtna kot umetniška dejavnost, saj so bili izdelki iz kamna namenjeni vsakdanji praktični uporabi oziroma preživetju – prvi kamnoseki namreč niso obdelovali velikih kamnitih blokov čudovitega marmorja, temveč predvsem običajne kamne, ki jih je bilo možno ušpičiti, nazobčati ali nabrusiti ter si iz njih izdelati konice puščic, nože ter drugo orožje, s katerim je postal lov enostavnejši – in z njim tudi preživetje.
Če je v prazgodovini kamen pomenil preživetje, pa je tisoče let kasneje, ko so dejansko nastali zametki sodobne civilizacije, poleg praktične zagotovo imel tudi že svojo estetsko vrednost. Kamen so oblikovali Perzijci, Egipčani, Grki, Rimljani … Brez njega si dejansko ne moremo zamisliti največjih spomenikov ter starih kultur, saj brez velikih kamnitih blokov ne bi bilo starih svetišč, piramid, grške in rimske arhitekture, prav tako pa ne niti umetnosti. Metalec diska, Mislec in drugi kipi, ki jih zaradi njihove dovršenosti občudujemo tudi tisočletja kasneje, zagotovo ne bi nastali, če ne bi umetniki in obrtniki tako dobro poznavali kamna, njegovih lastnosti in načinov obdelave. In tu sta se umetnost in obrt pošteno prepletli – za izbor dobrega kosa kamna, primernega za kiparsko obdelavo, sta bila potrebna tako znanje kamnoseka kot kiparja.
Za kip, kjer je poudarjeno vsako vlakno mišice, namreč ni dovolj mojstrski kipar – umetnina mu ne bo uspela, če ne bo obdeloval skrbno izbranega in pravilno rezanega bloka kamna.
Očitno je torej, da je kamnoseštvo ena tistih starodavnih dejavnosti, ki so pomembno vplivale tako na obstanek človeške rase v prazgodovini kot na njen razvoj in napredek na kulturnem področju. Brez egipčanskih piramid, brez starogrških kipov in svetišč, brez arene v Rimu, brez čudovitih katedral, bi bila človeška zgodovina precej pusta
